Kitara je glasbeni instrument, katerega izvor sega daleč v preteklost, uporablja pa se v široki množici glasbenih zvrsti. Običajno ima šest strun, obstajajo pa tudi primerki s štirimi, sedmimi, z desetimi in dvanajstimi strunami. Kitare so osrednji instrumenti v glasbenih žanrih kot so blues, country, flamenko, rock in mnogih oblikah pop glasbe.

Uporablja se tudi kot solo klasični instrument. Kitare se lahko igra akustično, kjer vibriranje strun oddaja zvok, ki ga spreminja votel trup kitare, lahko pa jih priključimo na ojačevalec, ki je zmožen elektronsko upravljati z zvokom. Danes uporabljajo kitaro predvsem popularne glasbene skupine. Rock glasbenikom omogoča transpozicijo capo tasto,pritrjen čez ubiralko,da z njim pritisnejo na vse strune hkrati. Moderne električne kitare imajo močnejše strune in nanje igrajo s trzalico. Akustična kitara je še vedno najbolj priljubljeno glasbilo za ljudske in klasične glasbenike. Je pa tudi idealno glasbilo za ulične izvajalce.

Akustična kitara pa je tako močno povezana s Španijo, da jo pogosto imenujejo kar španska kitara. Flamenko,ljudska glasba Španije, je slavna po svoji divji kitari prav tako kot po energičnem plesu. Priljubjenost kitare kot ljudskega glasbila je privedla do njene prevlade v rock in pop glasbi. Kitara ima dolgo zgodovino in obsežen repertoar skladb,čeprav se je kot klasično glasbilo le redko pojavila v orkestru.

Povzeto po: Wade-Matthews, M. in Thompson W. (2006). Glasba. Ljubljana: Modrijan

Še na začetku 19.stoletja sta slavna glasbenika,Fernando Sor in Ferdinando Carulli,ki ju imamo za ˝klasična˝kitarista,igrala na majhno preprosto glasbilo. Še prej,v času baroka,so se kitare še bolj razlikovale od današnjih. Imele so od štiri do pet parov strun.Struni v paru sta bili enako uglašeni in so ju brenkali skupaj.Kitara pa ni veljala zmeraj za uglajeno glasbilo,ki bi bilo primerno za izvajanje resne glasbe. Za to glasbilo so pisali zelo cenjene in zahtevne skladbe. Beseda ˝kitara˝ je bila v angleščino prevzeta iz španske besede ˝guitarra˝,ki izhaja iz latinske besede ˝cithara˝,ki pa izhaja iz zgodnejše grške besede ˝kithara˝,ki morda izhaja iz perzijske besede ˝sithar˝. Sithar je soroden indijskemu instrumentu z imenom sitar. V 17.stoletju so kitaro igrali po vsej Evropi,danes pa so se akustične in električne kitare razširile po celem svetu in prevladujejo v popularni glasbi in tudi mnogih ljudskih glasah v Ameriki in Evropi. Korenine kitare segajo v Španijo. Med renesanso ni bila tako pomembna, saj je med potujočimi glasbeniki prevladovala lutnja. Kmalu pa je začel inštrument zbujati zanimanje in tako je nastajalo vedno več glabse s kitarsko vsebino. Velik napredek se je zgodil leta 1944, ko so na kitari začeli uporabljati najlonske strune.

Povzeto po: Kloss, B. (2008). Glasbila kitara. Izola: Ark

Ardley, N. (1990). Glasbila. Murska Sobota: Pomurska založba

Poznamo več različnih tipov kitar kot so folk kitara,jazz kitara,električna kitara,renesančna ali baročna kitara,klasična kitara,akustična kitara… Poznamo pa tudi kitare za kitariste z manjšimi rokami in krajšimi prsi,ki so manjše,imenovane pa so npr.tričetrinske ali sedemosminske kitare.

Renesančna in baročna kitara: to so neke vrste predniki današnjih klasičnih kitar. So manjše in jakost zvoka, ki ga lahko oddajajo je manjša. Imajo 4 ali 5 strun v parih. Torej imajo 8 ali 10 strun, podobno kot pri današnji 12-strunski kitari. Tako kitaro so večinoma uporabljali v raznih ansamblih.
Klasična kitara: so malenkost manjše od akustičnih kitar in imajo plastočne strune, zato so primerne za začetnike.
Flamenco kitara: je zelo podobna klasični kitari, le da je izdelana iz drugih vrst lesa in ima zaradi tega drugačen zvok. Okoli zvočnice pa ima ščit, ki varuje kitaro pred udarci z nohti. Ta ščit se imenuje golpeador.

Akustična kitara: zelo podobne so klasični, le da imajo večji trup, ožji vrat ter kovinske strune in zato čistejši zvok.
Akustična bas kitara: imajo štiri kovinske strune. Uporabljajo se predvsem v orkestrih in raznih bendih, predvsem za poudarjanje ritma in nizkih tonov. Vendar se namesto te kitare večinoma uporablja električna bas kitara.
12-strunska akustična kitara: imajo večinoma železne strune, ki so v parih, ki so v parih uglašene enako ali v intervalu oktave. Te kitare se največ uporabljajo v glasbenih zvrsteh kot so: folk, blues in rock’n’roll.

Električna kitara: v današnjem času se uporabljajo v skoraj vsaki zabavni glasbi, največ pa v bluesu, rock’n’rollu in rocku. Imajo manjšo oddaljenost strun od ubiralke. Pri igranju potrebujemo ojačevalec. Ojačevalec priklopimo na kitaro ali brezžično povežemo. S njegovo pomočjo lahko spreminjamo glasnost zvoka, ki ga oddaja, čistost tona, dodamo pa lahko tudi razne zvočne efekte.
Električna bas kitara: po obliki je zelo podobna navadni električni kitari, le vrat je nekoliko daljši in tanjši. Najbolj razširjena vrsta te kitare je taka s štirimi strunami, obstajajo pa tudi take s petimi ali šestimi strunami. Namenjena je poudarjanju ritma, še posebej nizkih tonov, njena uporaba pa je nepogrešljiva v raznih bendih.

Povzeto po: Kloss, B. (2008). Glasbila kitara. Izola: Ark