Še na začetku 19.stoletja sta slavna glasbenika,Fernando Sor in Ferdinando Carulli,ki ju imamo za ˝klasična˝kitarista,igrala na majhno preprosto glasbilo. Še prej,v času baroka,so se kitare še bolj razlikovale od današnjih. Imele so od štiri do pet parov strun.Struni v paru sta bili enako uglašeni in so ju brenkali skupaj.Kitara pa ni veljala zmeraj za uglajeno glasbilo,ki bi bilo primerno za izvajanje resne glasbe. Za to glasbilo so pisali zelo cenjene in zahtevne skladbe. Beseda ˝kitara˝ je bila v angleščino prevzeta iz španske besede ˝guitarra˝,ki izhaja iz latinske besede ˝cithara˝,ki pa izhaja iz zgodnejše grške besede ˝kithara˝,ki morda izhaja iz perzijske besede ˝sithar˝. Sithar je soroden indijskemu instrumentu z imenom sitar. V 17.stoletju so kitaro igrali po vsej Evropi,danes pa so se akustične in električne kitare razširile po celem svetu in prevladujejo v popularni glasbi in tudi mnogih ljudskih glasah v Ameriki in Evropi. Korenine kitare segajo v Španijo. Med renesanso ni bila tako pomembna, saj je med potujočimi glasbeniki prevladovala lutnja. Kmalu pa je začel inštrument zbujati zanimanje in tako je nastajalo vedno več glabse s kitarsko vsebino. Velik napredek se je zgodil leta 1944, ko so na kitari začeli uporabljati najlonske strune.

Povzeto po: Kloss, B. (2008). Glasbila kitara. Izola: Ark

Ardley, N. (1990). Glasbila. Murska Sobota: Pomurska založba